Tema: Šentjakobsko gledališče

»Po eni strani smešno za poscat, po drugi pa trpko za znoret: tako zelo slovensko. Ah, ta slovenska žlahta! ...«

»Razstavni prostor je razdeljen v več manjših postaj, v katerih obiskovalec lahko na svoji koži doživi gledališko transformacijo oziroma s svojim sodelovanjem vpliva na način percepcije razstavljenih gradiv.«

»Ena izmed posebnosti Šentjakobskega gledališča so igralske avdicije, bodisi pri sestavljanju ustrezne zasedbe bodisi pri sprejemanju novih članov.«

»Šentjakobsko gledališče je med vsemi slovenskimi gledališči najbolj odprto, in interaktivna razstava to odprtost še poudarja.«

»Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni.«

»To je napor, hkrati pa mi predstavlja duhovno čiščenje.«

»Postavljal se je celo pod vprašaj, saj je bila igra kar malce zavržno početje, v moji službi za to udejstvovanje ni bilo vedno razumevanja, hodil sem po robu, a se nisem pustil, zdelo se mi je, da je to umetnost, in da mi tega nima nihče pravice kratiti.«

»Ko sem iz enega sveta vstopil v drug svet, med druge ljudi – to me je osvobajalo. Temu se ne bi mogel odpovedati.«

»Imeli smo tudi nekaj konfliktov, a smo jih premagali.«

»Povezanost, strast sta v Šentjakobskem gledališču izjemni. Ustvarjanje je v gledališčih lahko v tegobnih trenutkih komu samo poklic, a tega nikoli ni v društvu, ki je zasnovano na prostovoljstvu. Mi smo teater s 100-odstotnim pogonom na strast, ne vodi nas želja po materialni blaginji in verjetno nas to kot 100-letnike dela tako vitalne in mladostne. Ta igralski nagon, ki je v igralcih, je večen.«

»Ponosni smo na svoje dosežke in bogato tradicijo. Zavedamo se, da je ljubiteljskih gledališč precej, zato je vpis še toliko bolj zgovoren, saj dokazuje, da so Šentjakobčani pustili nezamenljiv pečat v finem tkanju slovenske kulturne krajine. Za vse člane in sodelavce gledališča je to veliko priznanje in hkrati obveza za še bolj predano udejstvovanje v trenutno ne najbolj prijaznih časih.«

»Med samo obnovo se je izkazalo, da gre za zahteven projekt. Gradbeniki so se srečevali s številnimi težavami, saj stavba datira v leto 1899, vendar gre projekt za dva milijona evrov, kar predstavlja letošnjo največjo naložbo Mestne občine Ljubljana v kulturo, počasi proti koncu. Trenutno obdobje, v katerem obisk gledališč ni mogoč, je sicer idealen za prenovo. Vsi pa se že veselimo dne, ko bomo spet stopili na oder.«

»Da se od tradicije ne da živeti.«

»Naš dolg je, da to, kar so nam posredovali prejšnji rodovi, ohranjamo in negujemo.«

»Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni.«

»Gledališče je postajalo del mestne podobe, brez katerega bi bila Ljubljana preprosto osiromašena, okrnjena – kar bi kot neko prikrajšanje utegnili občutiti tudi prebivalci, ki ga sploh ne obiskujejo.«

»Za tako dolg obstoj ljubiteljskega gledališča je potrebno sprotno dokazovanje, da ohranjamo visoko raven, velikokrat to terja tudi marsikatero žrtev osebne narave.«

»Smo optimisti in verjamemo, da bomo šli naprej. Če smo že 100 let delovali brez prekinitev, bomo zmogli tudi to breme. Mi se ne damo, smo ljubitelji in svoje delo opravljamo s srcem.«

»Opisano ravnanje je bilo odkrito in je v kulturni in siceršnji javnosti ocenjeno kot nedopustno, nemoralno in neetično in ima po naši oceni tudi vse znake kaznivega dejanja.«

»Vsakršno relativiziranje omenjenega dejanja je lahko nevarno in nevarno niža moralne in druge standarde v kulturi in življenju nasploh.«